Ker sem računal na Tanjino humanitarno radodarnost, ki bi mi lahko potešila mojo večmesečno seksualno vzdržnost, sem pristal, da bom en dan v tednu preživel med begunci, delil hrano in pomagal pri organizaciji. Vendar sem ugledal Sidiko. In ona mene. Že na prvi dan najinega srečanja, ona stopi iz hiše in v rokah ima plastično steklenico vode, sem se pozanimal za njeno ime. Pobegnila je iz Goražda. Bila je sama. Njeni so se razgubili vsepovsod po svetu, kot mi je kasneje sama povedala. In bila je stara dvajset let. Pravkar je končala prvi letnik Višje pedagoške škole u Sarajevu. In bila je zelo lepa. Tako da sem pristal na humanitarno delo tudi zaradi nje. Imel sem dve možnosti, ki bi mi lahko spremenile seksualno življenje v tistem poletju, mogoče pa tudi v jeseni in zimi, ki bo prišla. Tanjo in Sidiko. Tako kot v računalništvu. Dve možnosti. Dvoje vrat, na katera trkaš, in ni vrag, da se ena ne bodo odprla in ostala odprta vse poletje. Kar se tiče Tanje, mi ni dobro kazalo. Bila je zagrizena in fanatična. Postrigla se je čisto na kratko in začela je nositi bosansko hlačno krilo, imenovano dimije. To pa je zelo čudno oblačilo. Precej široko, polno gub blaga, tako da se ženske obline v gubah in blagu popolnoma izgubijo, okoli gležnjev pa se to široko krilo spremeni v hače. Nenadoma se mi Tanja ni zdela več zanimiva. Hkrati pa se z mano sploh ni ukvarjala. Po nekdaj kasarniškem dvorišču je tekala kot kura brez glave in javkala: grozno, grozno, grozno! In res je bilo grozno. V barakah, kjer so bili včasih parkirani tanki in oklepniki, smo postavili železne postelje in na njih začasno nastanili begunske družine. V glavnem vojaškem poslopju pa so potekala obnovitvena dela. Stavbo je bilo treba delno obnoviti, saj je armada, ko je odhajala, s sabo vzela vse, celo parket so ruvali in nalagali na kamione, pa električno napeljavo iz sten… V tankovskih garažah, kot smo jih imenovali, je za silo domovalo nekaj tisoč ljudi, ki so morali čez noč pobegniti od doma. S sabo so vzeli samo najnujnejše. Večinoma so to bili starci in otroci. Ko sem sestavljal popis ljudi, v ta namen sem na kasarniško dvorišče privlekel svoj star računalnik, sem videl, da nobena družina ni prebegnila v celoti. Predvsem z družinami ni bilo moških in mladoletnih sinov. Veliko pa je bilo tudi ljudi, ki so med potjo izgubili stik s svojimi dragimi. Nekaj otrok je bilo samih. Ljudje so jih pobrali ob cestah, ko so stali in nemočno gledali v kolono tovornjakov, avtobusov, traktorjev. Ženske, stare Bosanke, z nagubanimi obrazi in prelepo bošnjaško govorico, so mi povedale, da so stare, zelo stare, stare ko bunar u njihovom selu, in da nikoli v življenju niso zapustile svojega doma, celo v sosednjo vas niso šle, nikoli, zdaj, na stara leta, pa jih je odgnalo tako daleč. Niso jamrale, niso jokale, samo povedale so, kaj jih teži, kaj se jim zdi krivično. Njihova tožba je bila mirna, skoraj stoična, kot da so sprijaznjene z usodo, katere tako ali tako nismo nikoli gospodarji. Tarnale so predvsem naše humanitarne delavke. Vsake toliko je kakšna pobegnila iz barake in stekla za vogal. Ko pa se je vrnila, je imela rdeče oči. Vendar, Tanja je bila tudi v tem izjema. Ona je, kadar je slišala, kakšno žalostno pripoved o izgubljenem otroku naprimer, kar tam sredi množice na ves glas zajokala, kaj zajokala, pravzaprav je tulila in vila roke, enkrat je celo padla na kolena, tako da so jo morale tolažiti stare Bosanske ženice, ki so še pred tremi dnevi imele vse, hišo, vrt, tečnega moža, sosede, vnuke, sinove… danes pa so bile izgubljene in brez vsega v deželi, katere ime niso znale pravilno izgovoriti. Tanjina ekstremna čustvenost me je odganjala od misli, da bi jo povabil v svoje novo stanovanje in na modroc sredi knjig. Spomnil sem se tudi na najino ponesrečeno ljubljenje takrat davno, v gozdiču nad parkom. Oba sva bila pijana in spodaj so naju na klopcah čakali sošolke in sošolci. Še preden sem ji ga dal not, je vrisnila in s podobno patetiko, kot je zdaj vila roke nad nesrečno usodo pregnancev, zakričala, da se je slišalo vse do klopi spodaj: "Prišlo mi je! Moj bog, kako mi je prišlooooo!"