Na koncu sem le našel hotel, potem ko sem se že spustil proti središču mesta, lepo starinsko poslopje s teraso in zelenimi polknicami. Prestopil sem prag in prečkal avlo, kjer so bile postavljene mize, prekrite z belimi prti, nared za zajtrk. Vstopil sem v prazen, zatemnjen bar, šel mimo pulta vse do steklenih vrat, ki so vodila v nekakšno recepcijo z majhnim lesenim pultom, za katerim je na deski iz plutovine viselo nekaj ključev. Pozdravil sem, toda odgovoril ni nihče. Odšel sem proti stopnišču in se povzpel po stopnicah, da bi si ogledal, kako je v nadstropju. Takrat pa so se nad mano odprla neka vrata in na hodniku se je prikazala gospa v kuhinjskem predpasniku, gostoljubna, priljudna, neverjetno nasmejana in ljubezniva gospa, ki mi je rekla, da je hotel zaseden (mi dispiace, ma siamo al completo). Videti je bilo, da ji je zares žal (ma in agosto, se non c'e gente in agosto), in kot da bi me hotela zadržati (è piena stagione, capisce), mi je rekla, naj počakam trenutek, se zamislila (ko ni govorila, je bilo videti, kot da z mimiko obraza ponazarja vsako izmed neizgovorjenih besed), dvignila roko in mi pokazala, naj počakam. Rekla mi je, naj ji sledim, odšla po ključ v kuhinjo in me odpeljala po hodniku s kamnitim tlakom v barvitem vzorcu šahovnice. Odšla sva skozi zadnja vrata hotela in prečkala vrt, kjer so bili gugalnica, okrogel moder plastični bazenček, razmetane rumene in rdeče lopatke in kanglice, šla skozi majhno dvorišče, kjer se je sušilo nekaj perila in prišla do osamljenega paviljona, ki ga je odklenila s ključem. Prikazala se je velika, sveža in senčna soba z železno posteljo, prekrito s pregrinjalom kremaste barve, s priprtimi balkonskimi vrati, ki so vodila na majhen zelenjavni vrt. Vprašala me je, ali bo v redu, tuš in stranišče sta bila zunaj. Rekel sem, da bo, da bo zelo v redu. Nisem čakal, da bi odšla, takoj sem pograbil telefon na nočni omarici in zavrtel številko hiše v Rivercini.