Odločili sva se, da bova za zdaj ukrotili samo zgornje nadstropje, tisti del, ki je bil že od začetka namenjen za ljudi. Hlev ali cantina spodaj ima tla iz zbite zemlje in potrebno bo kar veliko dela, da bo prostor uporaben za naju. Čistiva in drgneva, iz prostorov odneseva strahovite količine starodavnega zarjavelega orodja, narediva svoji poljski postelji (zavrnili sva Giacòjevo ponudbo za železne postelje z mrežo: še videti nočeva več tovrstnih nesmislov, hvala lepa), s tramov odstraniva na tone visečih pajčevin in pljuča nama skoraj raznese med nošenjem veder in veder vode iz vodnjaka. Po poti sva našli nekaj divjih narcis, njihov vonj je tako močan, da jih lahko najdeš, tudi če jih zavohaš od daleč in nabereva jih pošten naročaj, da bi osvežili najin novi dom. Ko pade noč, sva na svoje delo kar ponosni, čeprav tal še nisva uspeli zares očistiti. Ploščice so jamičaste in porozne, ker so tako stare in videti je, kot da bi jih naredili amaterji čudne so in nepravilne, ne popolnoma ravne. Nisva se mogli prepričati, da bi od vodnjaka prinesli še kakšnega pol ducata veder vode, a veva, da se jih bova morali še zares lotiti, tako da hrepeneče pomisliva na pipe in vodovod.