Tretjina poslancev v obravnavanem primeru ne zatrjuje protiustavnosti obmejnega sporazuma. Podpisani poslanci sploh ne dvomijo v ustavnost tega sporazuma. Še več. Na dvakratno izrecno zahtevo Ustavnega sodišča, da naj podpisniki navedejo, s katerimi določbami Ustave naj bi bil sporazum v neskladju, ter iz katerih razlogov, so ti odgovorili (02.03.2000), da za nas vsebina sporazuma ni sporna za tiste, ki mu nasprotujejo pa samo 1. člen in (05.04.2000), da naj bi bil po zatrjevanju tistih, ki ratifikaciji Sporazuma nasprotujejo, 1. člen sporazuma v nasprotju z razdelkom II Temeljne ustavne listine ter dodajajo: Predlagatelji seveda nismo tega mnenja. Očitno je torej, da predlagatelji pred Ustavnim sodiščem ne izpodbijajo ustavnosti sporazuma, ampak želijo od Ustavnega sodišča politično motivirano svetovalno mnenje, ki naj potrdi pravilnost njihovega lastnega prepričanja, da je sporazum skladen s Temeljno ustavno listino in Ustavo. Na ta način želijo zlorabiti avtoriteto Ustavnega sodišča, kot da gre za neke vrste posvetovalni organ, ki jim je na razpolago za to, da lahko z njegovo pomočjo povečajo svoje politične možnosti pri zavzemanju za ratifikacijo sporazuma.