Léviju-Straussu se zdi knjiga skoraj vselej podobna prezgodaj rojenemu otroku, ki ga človek navadno ne kaže z veseljem drugim ljudem. »Tako kot je bil Totemizem danes uvod v Divjo misel , je bila ta mišljena kot uvod v drugo, bolj pomembno knjigo. Ker pa v trenutku, ko sem pisal to delo, nisem bil prepričan, da bom napisal še naslednje, sem raje molčal. Zato je zame bolj nekakšen premor v mišljenju, trenutek, v katerem sem zajel sapo in malce opazoval okolje, ki me je obdajalo in v katero nisem mogel ne želel vstopiti: filozofsko okolje ni moj itinerarij,« je zapisal pred leti.