Življenjske in umetniške bitke Ludwiga van Beethovna so torej namesto monumentalne teže sinteze in posebnega zagona zadnje simfonične besede zazvenele v mlačnih in glede namerjenosti ritma tudi precej negotovih tonih; namesto viharja smo dobili medle sapice. Nekoliko bolj je zadovoljil finale; pevci Slovenskega komornega zbora in zbora Consortium musicum ter kvartet solistov, ki so ga sestavljali Alexia Voulgaridou, Mirjam Kalin, Harrie van der Plas in Jože Vidic, so dali podobi Ode radosti vsaj nekaj več muzikalne svežine in včasih celo nekaj moči izreka. Glasbeniškemu formatu dirigenta so bolj pristajale tri skladbe prvega dela večera, vendar moram reči, da tudi tokrat Italijanska serenada, Elfenlied in Feuerreiter Huga Wolfa niso povedali kaj več kot to, da je bil skladatelj daleč največji, ko se je družil samo z enim glasom in klavirjem. Tako se tudi serenada zdi bolj kot glasba človeka, ki si je v nekem trenutku želel sprostiti se v motivičnem delu, ki ga ne pesti teža diktature deklamacije.