Moški 49 let, atletske postave, dobrosrčen, pošten, dobro situiran, sem brala oglas v eni izmed revij. V nadaljevanju: išče osamljeno žensko približno istih let, ki si želi ljubezni ... in sem si mislim, bom pa poskusila. Po naravi nisem naivna, pravzaprav sem preveč previdna, navsezadnje sem bila prav zato pri 42 še sama. Torej, srečala sva se, že ko sem ga zagledala, me je očaral. Prav dobro sva se ujela, ugotovila, da imava veliko skupnega. Začudilo me je le, ker se mu je tako mudilo pri vsem: spoznati moje življenje, mojo situacijo, moj standard, moje bližnje in daljne sorodnike, moje sodelavce. Vse to, posvetilo se mi je prepozno, zato, da bi vedel, kaj si lahko obeta od najine zveze. Skratka, prilagajal se je, jaz neumnica pa sem mislila, da se ujemava. Po dobrih dveh mesecih je že bil priseljen v moje stanovanje. Kmalu je postalo premajhno, in ker je vedel, da imam kar precej podedovanega denarja, me je nagovoril, da sem se odločila za nakup novega, večjega. Ti si vendar še v letih, ko imaš lahko otroka, mi je prigovarjal. Verjela sem njegovim lepim besedam. Preslepil me je tako zelo, da sem dovolila, da sva oba lastnika stanovanja. Želela sem zanositi, in ko mi je vsak mesec potočil kakšno solzo, ko sem dobila menstruacijo, češ kako mu je žal, sem ga celo tolažila. Po letu zveze mi je predlagal, da se poročiva. Nazadnje me je pregovoril. Celo pozanimala sem se o njegovi preteklosti, ugotovila, da mi je kar precej zamolčal ali mi celo lagal, a še ni bilo dovolj, da bi mi zazvonil alarm. Po poroki je šlo seveda v najini zvezi vse narobe. Njegov lepi obraz se je spremenil, pohvale so se spremenile v graje, začel je hoditi po svoje in pozabljal name. Postala sem njegova služkinja, gospodinja, mu dajala denar, in ko sem se temu uprla, sem postala njegova največja sovražnica. Živiva skupaj, a narazen, kadar sem jaz v stanovanju, on odide. Predlagala sem mu, naj se odseli, in mu dala možnost, da se lahko vrne, če bo spoznal, da si še želi živeti z menoj. Odločno me je zavrnil, da se ne misli seliti, saj je stanovanje tudi njegovo. Pa še res je, čeprav ni zanj prispeval čisto nič. In tako živiva vsak v svoji sobi že pol leta. Kaj mi je tega treba bilo, se sprašujem, do kdaj bom to zdržala. Kaj pravzaprav lahko storim, saj če se ločim, ga moram izplačati. Kako sem bila lahko taka trapa! Upam, da bo ta moja naivnost v poduk kakšni, ki brska po oglasih in išče idealnega moškega.