Hja, verjetno sem se med pisanjem nenehno zavedal tudi možnih pozitivnih učinkov odstrte izkušnje na druge, a to ni bil moj središčni namen. Predvsem je izkušnja v meni vrela, želela je prestopiti okvire zasebnega življenja, saj je postala zanj prevelika (kar sem izpričal že s tem, da sem jo formaliziral kot profesionalno delo). Mnogo spoznanj in notranjega dogajanja, mnogo živih in razvijajočih se vidikov moje izkušnje me je nagovarjalo in napeljevalo h komunikaciji. Manjkala je le kapljica čez rob, in to je bil predlog predavateljice, da podarim življenjski zgodbi knjižno obliko. »Točno,« sem si rekel, sedel za računalnik in začela je vreti iz mene. To je bilo to. Njeno večplastnost in večnamenskost sem začel opredeljevati šele pozneje, ko se je pravzaprav sama izpostavljala.