Ti, ki želiš premagati bolečino, se ji moraš najprej naučiti služiti, je na strmem plazišču Pesmi ljubezni in sovraštva (1971) sugestivno nagovoril zapriseženi »pesnik pesimizma« Leonard Cohen. V povsem laičnem razumevanju tega verza – kasneje tudi izhodišču za prebiranje/razumevanje poezije Nicka Cava – se na stežaj odpro vrata proti zavitemu stopnišču Stolpa pesmi, ki ga Leonard interpretira kot »svoje življenje v umetnosti«; umetnosti, ki je najverjetneje »preveč premišljena, kar mnogi mešajo z depresijo.« Ta kamnita vertikala je namreč tlakovana iz premnogih turobnih vinjet (pre)drzne vsebinske oziroma osebnoizpovedne inovativnosti, ki sicer zapeljujejo s svojo molovsko tonaliteto, vendar hkrati iz globine pesnikove duše žarčijo soj neprekinjene svetlobe, navdihnjene z optimističnim svetopisemskim reklom: »Luč je zasvetila v temi in tema je ne more več zasenčiti.« Poezijo Leonarda Cohena – tudi ko imamo pred seboj jasne in enostavne rešitve – je zato treba brati večplastno, saj za razliko od svojih kolegov vlogo pesnika v svetu izkrivljenih vrednot razume strogo v prvi osebi. Njegove pesmi ne ponujajo neke končne resnice; to v ničemer ni njihov namen. V spremni besedi njegove knjige Book of Mercy (1984) je recenzent spomnil, da je Cohen duhovit tudi, ko je najstrožje resen, predvsem pa avtor, ki mu s sebi lastnim smislom za humor uspeva razčleniti še tako zapletene duhovne vsebine ter jih smrtniku – kot sužnju strasti – približati na način, da zadovolji njegove potrebe po svetopisemskem. Vendar, istočasno je njegov opus – tako likovni, literarni kot glasbeni – nabit z erotičnim nabojem, prepojen z metaforami prefinjene mesene realnosti: »Ženskam sem pustil, da so me popeljale na vse strani, in ni mi žal. Samostani, kuhinje, odišavljene telefonske govorilnice, pesniški tečaji – ženskam sem sledil na vse strani. Ženskam sem sledil v svet, ker sem ta svet ljubil.« Leonard Cohen besed namreč ne prešteva, temveč jih tehta, če si sposodimo stari hasidski pregovor. Zato njegovih glasbenih projektov nikakor ne smemo razumeti v klasičnem smislu. Preden je leta 1967 izšel njegov glasbeni prvenec, sta pri Cohenu poezija in glasba obstajala druga ob drugi. Zato bi bilo krivično potegniti kakršnekoli vzporednice med obema zvrstema. Primerjave, zlasti po oblikovni plati, bi bile nehvaležne v obe smeri, četudi je spretnost podajanja pisane besede pri Cohenu ključnega pomena, samo kovanje verzov pa nesporno odraz – poleg talenta seveda – plodne literarne preteklosti. Selitev z grškega otoka Hidra v New York v času, ko je bilo zanimanje za folk glasbo na vrhuncu, je v njem znova prebudilo mladostno željo po združitvi dveh ljubezni – ljubezni do glasbe in ljubezni do poezije. Vendar je bila njegova pojava znotraj aktualne bohemske kontrakulture dokaj nevsakdanja. Vsaj na zunaj ni deloval ne protestniško razkurjeno ne psihedelično nestanovitno. Dovolj je bil že bežen pogled na naslovnico prvenca Songs of Leonard Cohen, s katere nas z resigniranim pogledom pozdravi kot »zagmašno« urejeni konservativni birokrat, medtem ko je nosilno pesem Suzanne označil kot čisto novinarstvo: »V čaju so bili res koščki pomarančne lupine. Živela je ob reki v Montrealu. In vodila me je k sebi.« Zavračanje trendov ni bilo nekaj načrtovanega, temveč spontana drža vase usmerjenega poeta – njegov bivajoči ego, ki ni v ničemer sovpadal s klišejskimi modeli ponosnega upornika z dolgimi lasmi, ki po pravilu nasprotuje vsemu, kar je takratna družbeno-politična elita razglasila kot vrednostni kodeks. Ustvarjalni (ne)mir je našel med zidovi zloglasnega hotela Chelsea, kjer je tudi dejansko postal trubadur. »Obstaja prostor za mojo zvrst glasbe, čeprav je ne smemo jemati kot mainstream. Predstavlja mi zatočišče, podobno kot tudi ljudem, ki jo lahko tako tudi razumejo,« je poudaril Cohen in dodal: »Moje pesmi resda vsebujejo melanholičen značaj, vendar mislim, da niso depresivne. Nasprotno, vem da lahko učinkujejo tudi nasprotno.« Ta kontrast je do izraza prišel ravno skozi glasbo. Na svojih prvih treh ploščah je Leonard Cohen dokazal, da je z relativno asketskimi glasbenimi aranžmaji (pretežno vokal in akustična kitara) in preprostimi melodičnimi rešitvami mogoče doseči maksimalen učinek. Zato je še danes težko razumljivo, da se je kasneje, v strahu pred predvidljivostjo, zatekel k novemu zvoku, neposrečenemu eksperimentu z robustnim zvočnim zidom, s katerim je preglasil izpovedne vsebine svojih pesmi. Plošče Death of Ladies Man (1977) – četudi ima nekatere svetle trenutke – se je kmalu povsem odrekel. Izlet v sodobnejšo produkcijo je posledično prinesel tudi nezaupanje v matični založniški hiši, čeprav sta projekta Various Positions (1985) in zlasti I'm Your Man (1988) znova povrnila vero v pravilno sobivanje intimne Cohenove poezije in glasbene podlage. V tistih trenutkih so se nanj spomnili cehovski kolegi: R.E.M., Pixies, Nick Cave, John Cale, Ian McCulloch, James, Lloyd Cole, ki so na projektu predelav njegovih pesmi skesano priznali – I'm Your Fan (1991), in Jennifer Warnes (po potrebi tudi njegova spremljevalna vokalistka), ki je leta 1987 izdala »samostojni« album Famous Blue Raincoat. V zadnjem desetletju se je o Leonardu Cohenu bralo predvsem o njegovem bivanju v budističnem samostanu in nesposobnosti njegove menedžerke, ki je zapravila ves njegov prisluženi kapital. Vmes sta izšli dve plošči: Ten New Songs (2001) in Dear Heather (2004). Vendar je pesnik, ki je v svoji karieri preživel različne kreativne blokade, čustvene brodolome, duhovna potepanja, eksperimente z drogami in sodelovanje z militantnim Philom Spectorjem (in vedno izšel kot zmagovalec!), ponovno začutil željo, da sestavi spremljevalno skupino ter se poda na svetovno turnejo, prvo po letu 1993. Natančni datumi prihajajoče turneje po Severni Ameriki in Evropi (v poletnem času) bodo znani 11. marca, dan po tem, ko bo Leonard Cohen tudi uradno sprejet v Rock $amp; Roll Hall of Fame. Čez prag hrama slavnih ga bo s pozdravnim nagovorom popeljal Lou Reed. i, ki želiš premagati bolečino, se ji moraš najprej naučiti služiti, je na strmem plazišču Pesmi ljubezni in sovraštva (1971) sugestivno nagovoril zapriseženi »pesnik pesimizma« Leonard Cohen. V povsem laičnem razumevanju tega verza – kasneje tudi izhodišču za prebiranje/razumevanje poezije Nicka Cava – se na stežaj odpro vrata proti zavitemu stopnišču Stolpa pesmi, ki ga Leonard interpretira kot »svoje življenje v umetnosti«; umetnosti, ki je najverjetneje »preveč premišljena, kar mnogi mešajo z depresijo.« Ta kamnita vertikala je namreč tlakovana iz premnogih turobnih vinjet (pre)drzne vsebinske oziroma osebnoizpovedne inovativnosti, ki sicer zapeljujejo s svojo molovsko tonaliteto, vendar hkrati iz globine pesnikove duše žarčijo soj neprekinjene svetlobe, navdihnjene z optimističnim svetopisemskim reklom: »Luč je zasvetila v temi in tema je ne more več zasenčiti.«