No ja, vsega ne morem imeti ali pač?! Odkar se je v mojem življenju pojavil še ON, so možnosti znatno večje. V kombinaciji, seveda. On ima vse, kar moj mladenič (še) nima. V dobrem in slabem. Petdesetletne izkušnje z ženskami so obrusile karakter s tisto cinično pohotnostjo, ki ti zleze pod kožo in te preganja, dokler se ji ne vdaš. Moč duha in intelekta, podrobno poznavanje ženske duše, oplemeniteno z laganjem in varanjem. Obvezni poročni stan in oprezanje za novimi žrtvami. Naveličanost in hlastanje za vedno enakim, v upanju, da bo tokrat drugače. Mačo nonšalantnost, ki te spravlja ob pamet! On me dela živo, ker se ob njem borim za preživetje. Če bi se mu prepustila, bi me posrkal, raztrgal, uničil. Ob njem bi umrla. Kaj naj naredim??? Sama s sabo in z vsakim posebej? Z njim, ki je življenje, ki mi prinaša energijo neobremenjenega bivanja in jo želi deliti z mano, in z njim, ki je pokora in obet ekstaze hkrati. Če sem zaljubljena v oba, in priznam, moje srce izmenično bije za enega in drugega, kateri pravičnik mi bo zaukazal, da moram izbrati samo enega? V imenu katerega zakonika naj storim silo nad svojim ženskim srcem in se odločim samo za enega? V imenu morale? Te raztezljive in hinavsko prilagodljive zadeve? Če je moški poročen in ima zraven še mlado ljubico in se, denimo, z njo kdaj pa kdaj pokaže tudi v javnosti, to pravzaprav ni nič posebnega, zgolj nekakšna klasika. "To počnejo vsi", zato se tega niti ne presoja po kakšnih moralnih načelih. Celo ženske se sprijaznijo s tem in njegovih nočnih izletov niti omenjajo ne več. Zamižijo na eno oko, kot se reče, samo da je "mir pri hiši", četudi jim bo srce počilo od nemira. V obratni smeri pa ne gre? Je res, da si bo ženska, ki bi želela prakticirati bigamijo, prej ali slej razbila nos ob zidu javne morale?