Dunajski priseljenci pa v psih nasprotno pogosto ne vidijo človekovega najboljšega prijatelja, predvsem mnogi iz muslimanskih držav so od malega poslušali, da so psi umazani in morda tudi nevarni. Iste ženske z rutami na glavah, ki tako skrbijo za trop otrok okrog sebe, pogosto prestrašeno odskočijo, če se jim približate tudi z najbolj miroljubnim psom. Tam, kjer vsak Dunajčan vidi prikupno pasjo dušo in si ne more kaj, da psu ne bi pomolil roke, se islamskim priseljencem na obraz zariše groza ali gnus. In ne le islamskim. »Pusti ga, prljav je!« je zahodno oblečena gospa v hrvaščini ali srbščini nekoč na dunajski podzemni železnici ustavila svojo hčer, ki si je želela pobožati zlatega prinašalca. In morda res ni bil najbolj čist, saj je pred tem ves srečen skakal po luži in tudi brez tega ga odlikuje »pasji parfum«, a zagotovo bi se le redki pravi Dunajčani zaradi tega obrnili stran.