nica plezanja v Črnem Kalu. Začelo se je z vožnjo z avtobusom, nato pa je bilo kar precej hoje do stene, pri kateri nas je čakal Silvo Karo, strokovnjak na tem področju. Silvo živi sicer v Domžalah, zaposlen pa je v Športni enoti Slovenske vojske Ministrstva za obrambo. Omogočil nam je, da smo plezali po visoki skali in da smo občutili vsaj malo tistega, kar on občuti, ko npr. pleza čez zahodno steno Bhagirathija III na indijski Himalaji… Pri tem mu je pomagal simpatičen sin Jan, ki je skrbel, da smo prišli varno nazaj z naše stene. Skromen in prijazen Silvo nam je povedal nekaj skrivnosti o tem, kako se pleza, na vprašanje, kako je bilo na Himalaji, pa je rekel samo - mrzlo. Nam ni bilo prav nič “mrzlo, ” ampak pošteno vroče, to vam lahko zagotovim. Malo od strahu, malo od pekočega sonca… Tudi sama sem malo plezala in ugotavljala, da ni tako enostavno, kakor izgleda od spodaj. Najlepši trenutek pa je bil, ko se je bilo treba spustiti. Samo zaradi tega spusta bi šla še enkrat plezat! Na samem začetku je kar nekaj otrok izjavilo, da ne bodo plezali, na koncu smo pa zamudili celo na avtobus – ker so skoraj vsi otroci želeli plezati. To je bila res zanimiva izkušnja. V ponedeljek smo obiskali Divaško jamo na Krasu. To jamo obišče letno okoli 200 ljudi, kar pomeni, da je naša skupina predstavljala že dobro petino njenega letnega obiska. Zunaj je “žarelo”