Na podoben način se mi zdi napačno zastavljena dilema, ki jo danes postavljajo pragmatiki na eni strani in esencialisti na drugi. Ene zanima le promocija in propaganda slovenske kulture, predvsem literature, da bi jo lažje plasirali v tujini, drugi se zapletajo v polemike o nacionalni substanci in identiteti. Še tretja, prav tako glasna orientacija, zahteva predvsem podporo ikonični in pop kulturi, jezik se ji zdi nekaj zastarelega. Kar me moti, je ekskluzivnost vseh teh orientacij. Pop kulturo in ikonično kulturo imam rad, apelirata na bolj infantilne sloje moje zavesti, ki se mi zdijo bistveni in se jim ne želim odreči. Pragmatična ideja, da je treba promovirati slovenske tekste v tujini, se mi zdi v redu in strinjam se, da je v ta namen treba omogočiti primerne in ne preveč ubožne sklade. Pa tudi od esencialne orientacije se nikakor nočem odvrniti, čeprav pri nekaterih nosilcih zadiši po 19. stoletju: problem slovenske nacionalne kulture v prihodnji Evropi je vendarle predvsem problem jezika.