Že nekaj časa sva bila na bojni nogi in mislim, da me je z ukazom želel kompromitirati. Ko mi je rekel, naj iz ljubljanskih bolnišnic očistim sovražnike, kar je pomenilo organizirati enoto Knoja in kamione za prevoz na kraj poboja, sem dojel, da slovenska Ozna sodeluje pri izvensodnih pobojih. Seveda sem se uprl. Rekel se mu: Tovariš Matija, med vojno smo ujete sovražnike in ranjence spuščali, zdaj, ko je konec vojne, so ti ljudje vojni ujetniki in po mednarodnih normah jih moramo najprej ozdraviti. Če so med njimi res vojni zločinci, jih bomo postavili pred sodišče. Ko sem mu govoril, je škrtal z zobmi. Pričakoval sem, da bom zaradi tega disciplinsko odgovarjal, a se to ni zgodilo. Namesto tega sem moral tri dni po svoji poroki zapustiti nosečo ženo in iti v Beograd, od koder so me poslali za sekretarja na veleposlaništvo v Albanijo. Maček me je tja poslal, čeprav sem med vojno postal stoodstotni invalid druge skupine in sem nujno potreboval zdravljenje in operacijo. Tako sem do operacije na ortopedski kliniki prišel šele leta 1947, po vrnitvi iz Albanije. Prehodno sem postal načelnik oddelka Ozne za Ljubljano okolico, nato zopet načelnik oddelka Ljubljana mesto, šele leta 1950 pa sem nasledil Mitjo Ribičiča na položaju načelnika drugega oddelka Ozne Slovenije, kjer sem ostal do leta 1953, ko sem odšel v diplomacijo v Avstrijo.