Kučan gor ali dol, bodoči predsednik zanesljivo ne bo imel toliko neformalne moči. Drnovšek zato, ker se mu ne da, drugi, ker je niso zmožni. Drnovškova beseda bo resda še imela veljavo, zlasti v zunanjepolitičnih rečeh, a njemu manjka smisla in poznanstev za kapilarno pretakanje volje v politično mašinerijo. Poleg tega prav pri njem, ki mu je predsedniška funkcija tako rekoč usojena zaradi zasičenosti z enajstletno oblastjo, delikatnega zdravja in naklonjenosti javnega mnenja do zadnjega dne ni bilo jasno, ali sploh želi kandidirati. Tudi pri drugih najdemo paradokse. Denimo pri najstarejšem kandidatu, ki ga kandidira stranka mladih, medtem ko se je moral mlajši kandidat (ki sicer tudi ni rosno mlad, a je po ambicijah še pravi mladenič) po podporo zateči k upokojenski stranki. Nekoč najmočnejša stranka v slovenski zgodovini je predlagala izbranega intelektualca jaz sem priča, da je sposoben ure in ure pametno ter duhovito razlagati o čemer koli ki pa populistične karizme, brez katere ne gre hoditi na neposredne volitve, nima niti za ščepec. Nesrečni nekdanji guverner centralne banke, ki je doživel najpopolnejši medijski umor (in samomor) v naši sodobni zgodovini, se tolaži, da so tudi volitve nazadnje samo trg, zanj pa so značilne nepredvidljive konjukture in recesije. Edina ženska kandidatka prodaja spolno tenkočutnost in apolitično poštenost iz pravosodne kariere, čeprav je v politično najbolj kontroverzni pravdi zastopala pravno tolmačenje, s katerim si je prislužila ministrsko mesto. Kandidat certificirane plemenitosti pa mora svojo moralno integriteto še zaščititi pred očitki, da je nekoč nastavljal eksploziv pod tuje avtomobile.