Ob koncu tega naključnega nizanja večnih resnic se novinarji med sabo nismo mogli zediniti, ali gre v resnici za podcenjevanje publike ali neki dejanski domet, in ko je v nas kot sonček zasijal Janez Podobnik, mu naše dileme nismo imeli srca prenesti v obraz, zato smo nekoliko nakremženo dejali, da smo bili nad govorom dr. Arharja »resnično presunjeni«, kar ga je navdalo z otipljivo radostjo, pa še čista laž to ni bila. V sklopu zaključne praznične pogostitve so se vsi trudili dajati čim bolj prazničen videz, a kaj, ko je imel izvzemši povsem osebne zmage le redkokdo v resnici kaj praznovati: ena največjih, če ne kar največja poraženka v naši moderni politični zgodovini je priredila slavnostno akademijo, pred katero je njeno ožje vodstvo za predsednika podprlo kandidata, s katerega imenom so se v preteklosti tako neokusno žogali, da daje po novem jasno vedeti, kako bi raje grgral zarjavele žeblje, kot da bi na volitvah uradno stopil pod njen prapor. Po, heh, kmečki logiki lahko to interpretiramo v smislu, da so kandidatu na voljo številni resurzi in infrastruktura, ne da bi ostal stranki v zameno kaj omembe vrednega dolžen. Kako imenitna kupčija, kajne? Njegovo neodvisnost pa si lahko, kot je dejal sam, »vsi skupaj razlagate tako ali drugače.« n