Lepo je, kadar lahko umetnik sam odloča oziroma izbira. Kadar te kdo že na začetku snovanja omeji z dejstvom, da za opremo predstave ni denarja, to pač ne more biti spodbudno. Če se spomnim na svoje začetke, smo se pred desetletjem vsi najprej svobodno pogovarjali o idejah. Danes pa nas v gledališčih nihče več ne sprašuje, kaj bi hoteli, kakšne ideje prinašamo, ampak nam brez okraskov povedo, koliko denarja imamo na voljo in čemu se moramo že vnaprej odreči. Meni se zdi grozno in me zares zaboli, kadar nihče ne pokaže interesa, da bi nemara sedli skupaj ter pregledali in ovrednotili pripravljene zamisli. Kadar tega interesa ni, sploh ne razumem, zakaj smo se znašli skupaj. Iz neke domišljene zgradbe ni mogoče kar tako izvzeti vijaka, zaradi katerega gre lahko vse v nič. Kot občutim, se časi za kakovostno delo v gledališču gibljejo v zelo negativno smer. Gotovo ni vse v denarju, a brez njega ni mogoče delati čudežev.