Tako je bilo te dni že slišati cinično vprašanje, ali so ameriško državno sekretarko za zunanje zadeve Madeleine Albright včeraj v Severni Koreji sprejeli tako prisrčno samo zato, ker bo njen obisk morda prinesel več zelenih bankovcev, ki jih v eni od zadnjih komunističnih držav že doživljajo nadideološko - kot sredstvo preživetja, in sicer tako sestradanega navadnega človeka kakor propadlega totalitarnega sistema. Naj se je to zgodilo zaradi gospodarskih težav, ki že dolgo pestijo to državo, ali zaradi neizbežnega vpliva politike »sončne svetlobe« južnokorejskega predsednika in letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za mir Kim Dae Džunga, vse kaže, da je Severna Koreja utrujena od načela »džuče« (samozadostnosti), na katerem je temeljila vladavina pokojnega Kim Il Sunga, in da se je njegov sin in naslednik na komunističnem prestolu Kim Džong Il odločil narediti politični preobrat. Predvsem v dveh smereh: proti južnim rojakom, na katere se bo opiral pri spodbujanju nacionalizma, ki bi utegnil biti dobra zamenjava za komunizem, in proti Američanom, ki bi lahko bili najboljši investitorji, hkrati pa bi jih bilo mogoče uporabiti kot varuhe pred sosednimi silami, ki bi prav tako rade vtaknile nogo med priprta vrata njegove države, kar še zlasti velja za Japonce in Kitajce.