Teden dni kasneje si je Simon sam kupil novo pipo in nove copate; privaditi se je moral temu, da mora sam nabavljati hrano za psa, in da ga mora tudi redno krtačiti, če noče, da v vsakem grižljaju svojega obeda žveči tudi pasje dlake. Dragi pesjak je zunaj sameval čisto prazen, kajti pes je spal v postelji ob Junoninih nogah in vsakič, ko se je Simon spravljal k počitku, ga je pes sprejemal z nejevoljnim renčanjem. Deklici sta rekli, da se morata toooliko učiti, tako da je moral Simon zjutraj in zvečer peljati psa ven, kajti služkinja je izjavila, da ona ni plačana za to. Pes je bil križanec, tako neverjetna mešanica pasem, da celo njihov sosed, veterinar, ni mogel uganiti, katerih. Pač pa je bil taisti sosed mnenja, da se pes prekomerno redi in je nujno svetoval Simonu, naj ga vendar nekako razgiblje. Tako je naneslo, da je psu tudi palico moral metati Simon, pes pa jo je potem vsakič ubogljivo prinesel nazaj. To je bila igra, ki se je pes nikoli ni naveličal; vedno je bil Simon tisti, ki je zaradi trudne roke moral končno odnehati. Opazil je, da se ga je pes sčasoma tako navadil, da ga je hotel zjutraj spremljati celo v službo in je žalostno cvilil, ko so mu to preprečili, ob Simonovi vrnitvi iz službe pa ga je zvesto in vdano pričakal.