je začivkala: »Ci-ci-ci, pripeljala sem izgubljenčka. Zdaj poiščem še mamico, videla sem jo sredi gozda.« Bratci so stekli h Kratkorepcu. Bili so jezni nanj. Povlekli so ga za ušesa, brke, repek, da je žalostno cvilil. Po zajčji stezici je priskakljala mati zajklja in hitro posegla vmes. Rešila je Kratkorepca. »Pustite ga, saj je bil že dovolj kaznovan. Upam, da je bila to zanj dobra šola. Da se je le srečno izteklo.« Objela je svojega nagajivčka, mu s tačko obrisala debelo solzo in se nasmehnila. Kratkorepec je poskočil in hudomušno pomežiknil bratcem. Sinička je zažgolela veselo pesmico, pomahala zajčkom s krili in odletela. Noč se je spustila na zemljo. Zajčja družinica je prisluhnila šumenju gozda, ki je pel najlepšo uspavanko, in trdno zaspala. Zlato sonce, ki je naznanilo nov dan, jih je prebudilo.