Z njim se je seznanila tretji dan po njegovem prihodu, in sicer tako, kot se dva seznanita v starih romanih ali filmih: ona izgubi robec, on ga pobere; le da je v tem primeru vloga junaka pripadla njej. Lužin je hodil po potki pred njo in zaporedoma izgubljal: nenavadno umazan velik križast robec, ki so se ga držale smeti iz žepa, zlomljeno in zmečkano cigareto, v kateri je bila le še polovica tobaka, nato oreh in nazadnje francoski frank. Pobrala je samo robec in kovanec ter ga počasi dohajala, nestrpno pričakovaje, da bo izgubil še kaj. Lužin je držal v roki palico in se med hojo dotaknil z njo vsakega debla, vsake klopi, z levico je ves čas brskal po žepu. Nazadnje se je ustavil, obrnil žep in si začel ogledovati luknjo v njem. Pri tem je padel iz njega še en kovanec. "Skoz in skoz," je rekel v nemščini, medtem ko je jemal iz njenih rok robec. "In še to," je rekla v ruščini. "Zanič blago," je povzel in ni dvignil glave, ni prešel na ruščino in ni pokazal nikakršnega začudenja, kakor da je vračanje teh stvari docela naravno. "Tak ne dajajte spet noter," je rekla in prasnila v smeh. Šele zdaj je dvignil glavo in jo mrko pogledal. Polno, brezbarvno obličje mu je otrpnilo v osuplem, čudnem izrazu. Imel je nenavadne oči, ozke, malce škilaste, napol zakrite s težkimi vekami in kakor z nečim zaprašene. A skozi ta puhasti prah je prodiral modrikast, vlažen lesk, v katerem je bilo nekaj norega in privlačnega. "Ne izgubljajte več," je rekla in odšla proč, na hrbtu je čutila njegov pogled. Ko je zvečer stopila v jedilnico, se mu je od daleč nehote nasmehnila in odgovoril ji je z zlovoljnim, krivim polnasmeškom, s katerim je včasih gledal črno hotelsko mačko, ki se je neslišno smukala od mize do mize. Drugi dan je v parku z votlinami, vodnjaki in glinenimi škrati stopil k njej ter se ji začel z nizkim in žalostnim glasom zahvaljevati za robec, za kovanec (in od tega trenutka je nemirno, skoraj nezavedno ves čas oprezal, ali ne izgublja česa tudi ona, kakor da bi rad vzpostavil nekakšno skrivno simetrijo). "Ni za kaj, ni za kaj," je odgovorila in izrekla še veliko takšnih besed, ubogih sorodnic pravih besed, in koliko jih je, teh majcenih mašil, ki v naglici izrečena začasno napolnijo praznino! Čeprav se je zavedala njihove neznatnosti, ga je prav s takšnimi besedami spraševala, ali mu je zdravilišče všeč, ali misli ostati dolgo, ali pije vodo. Odgovarjal je, da mu je všeč, da dolgo, da pije vodo. Potem ga je vprašala (dobro vedoč, da je vprašanje neumno, a se ni mogla zadržati), ali že dolgo igra šah. Nič ni odgovoril, obrnil se je proč in to jo je tako zmedlo, da je začela hitro naštevati vse vremenske podatke prejšnjega, tistega in naslednjega dne. On je še naprej molčal, umolknila je tudi ona in začela brskati po torbici, bolestno iščoč v njej snov za pogovor, a je našla samo polomljen glavniček. Mahoma je obrnil obraz k njej in rekel: "Osemnajst let, tri mesece in štiri dni." Zanjo je bilo to čudovito olajšanje, vrh tega ji je kdove zakaj godila tudi skrajna natančnost njegovega odgovora. Drugače pa jo je kmalu začelo malce jeziti, ker ji še on ni postavil nobenega vprašanja in ji je očitno slepo verjel.