Od Jomsoma dalje, ko se cesta umakne na rečno desnico, jo udarim po levem rečnem bregu. V pustinji ne najdem ravno obljubljene alternativne poti, mi pa pot prekrižajo rože, ki divje cvetijo, če si sposodim Lainščkove besede. Ko se moj korak že tretjič ujame z dvema popotnicama, s katerima razen vljudnostnega pozdrava nismo izmenjale dodatnih besed, ena izmed njiju kot strela z jasnega ustreli: »Poznaš Janeza iz Slovenije?« Khm, kaj pa ti, poznaš kakšnega Johna iz Amerike, mi malce posmehljivo švigne skozi možgane, preden odgovorim Kalifornijki, da nekaj Janezov pa že poznam. Mozgava, tuhtava, premlevava … in ugotoviva, da je tale Janez dejansko moj prijatelj, z Maureen pa sta junija skupaj potovala po Islandiji. Kakšno naključje, da sem jo srečala sredi te nepalske pustinje, kjer smo kot peške takrat vztrajale le še me tri. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen! In v očeh ameriške popotnice bo Slovenija najbrž res zapisana kot malo večja vas, kjer se vsi poznamo med seboj.