Cilj našega ravnanja pri otroku, ki težko obvlada svoje vedenje, naj bo tudi zmanjšanje napetosti v družini. Le tako se bomo sposobni pogovarjati na ljubeč način, brez prizvoka poraza in sovražnosti. Pri eksplozivnih situacijah smo zmagali že s tem, da ne želimo zmagati, marveč razmišljamo o tem, kako bi otroku pomagali, da bi se lažje obvladal. Predvidevanje je ena izmed spretnosti, ki naj bi jih obvladovali starši pri vzgoji otrok. Če znamo predvideti, kje so možne ovire ali frustracije za otroka, potem bomo nanje pripravljeni. Tudi z otrokom se lahko prej pogovorimo. Seveda to ni čarobna formula in še zdaleč ni to zadosti, da otrok ne bi izbruhnil. Predvidevanje nam daje občutek, da zadevo poznamo in lahko nanjo vplivamo. Poleg tega se starši tako naučimo prepoznati znamenja v otrokovem vedenju, ki nam sporočajo, da se nekaj dogaja. Tako imamo več možnosti, da reagiramo takoj in ne šele takrat, ko otrok izbruhne kot vulkan. Le redki otroci, ki so neprilagojeni v vedenju znajo z besedami povedati, kaj jih muči. Običajno postanejo razdražljivi, nemirni, začnejo jokati ali postanejo agresivni. Lahko nam rečejo, da nas sovražijo ali da smo grdi, so žaljivi in glasni. Podobno kot trmasti otroci pri dveh ali treh letih. Če bi odrasli ob takšnem vedenju lahko odmislili vse misli, ki nam švigajo skozi možgane – kako nesramen otrok, zakaj me sovraži, tako pa to ne gre več, kako je predrzen, potrebno ga je kaznovati …, bi mogoče opazili ali začutili neko veliko potrebo po razumevanju in bližini. Otrok, ki se tako obnaša, običajno sporoča »poslušaj me, bodi blizu, ne obvladam te situacije«. Seveda je jasno, da morajo imeti otroci postavljene meje in nikakor ne smejo naše reakcije spodbujati neprimernega vedenja. Vendar v tistem trenutku tudi odrasli težko obvladamo čustva in običajno verbalno napademo nazaj. Potrebno je veliko treninga in majhnih uspehov, da verjamemo, da je mogoče tudi na drugačen način reševati eksplozije malih in velikih otrok.