Pravijo, da se sreča nasmehne tistemu, ki si jo zelo močno želi. Kje to piše? Ne vem. Kdo to pravi? Ne vem. Toda že od nekdaj mi te besede švigajo skozi možgane pri raznih družabnih igrah. Kadar me kocka ne uboga, kadar ne morem in ne morem vreči šest, zaprem oči in si tako, da nihče ne sliši, rečem: »Šest, šest, šest, šest bo!« In je šest! Ne vedno, a velikokrat. Še sama sem presenečena, ko zagledam šest belih pik na črni podlagi. »Hura, saj sem vam rekla, da bom zdaj vrgla šest,« si dam duška. Drugič, ko mi stoji kakšen na poti za dve, tri, štiri mesta pri igri človek ne jezi se, spet poskusim srečo, in zmagoslavje nad tistim, ki leti potem ven, je še toliko večje.