(1907–1966) Skladatelj in dirigent Marjan Kozina se je rodil v Novem mestu. Po gimnaziji, ko ga je v glasbo uvajal Ignacij Hladnik, se je na ljubljanski univerzi vpisal na matematiko, poleg tega pa na konservatoriju študiral violino. Iz kompozicije je diplomiral na dunajski glasbeni akademiji, se v Pragi izpopolnjeval pri Josefu Suku in zaključil študij dirigiranja. Deloval je kot korepetitor, dirigent, poučeval je na beograjski glasbeni akademiji, bil upravnik Slovenske filharmonije in do upokojitve predaval kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za njegov skladateljski opus so značilne poteze nove romantike, ki jih je obogatil z nekaterimi sodobnejšimi prijeMarjan Kozina mi, nemalokrat pa se je naslonil tudi na ljudsko glasbeno govorico. Pisal je orkestralno glasbo (Simfonija, simfonična pesnitev Davnina). Njegova Simfonija (1946–49), ki je pravzaprav niz štirih simfoničnih pesnitev (Ilova gora, Padlim, Bela krajina, Proti morju), ima za osnovno temo drugo svetovno vojno in njegovo sodoživljanje boja (glej poglavje Folklorizem). Pisal je tudi vokalno-instrumentalna dela (opereta Majda, opera Ekvinokcij, Oreh za glas in orkester, Štiri kitajske miniature za visoki glas in orkester, Balade Petrice Kerembuha za bas in orkester), samospeve in zborovske skladbe (Na juriš, Hej tovariši, Naša vojska, Nismo se klonili). Kozina je bil tudi med prvimi slovenskimi skladatelji, ki so se ukvarjali s filmsko glasbo (Na svoji zemlji, Kekec, Dolina miru).