V njem se skriva nemiren duh ustvarjalnega človeka, ki se težko ukalupi, a iz nemogočega napravi mogoče. Že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Hudinji, ga je prevzela ljubezen do kulture. Sodeloval je v dramskem krožku, pozneje pa več kot pet let pri Zarji v Trnovljah kot odrski tehnik, zdaj pa že drugo leto enako delo opravlja pri Ljubiteljskem gledališču Teharje. K temu ga vodi želja po samostojnem izražanju in soustvarjanju. Dragiša ima hčer, ki študira violino na glasbeni akademiji v Ljubljani. Kot oče, ki je osemnajst let samohranilec, jo je že skozi otroška leta usmerjal v umetnost in ji nudil vse, kar je potrebovala za potešitev svojih interesov in za razvoj sposobnosti. Zdaj poleg študija tudi poučuje na glasbeni šoli v Škofji Loki. Gotovo vsega, kar mora storiti za hčer in zase, ne bi zmogel, če mu ne bi pomagali njegovi starši, ki živijo na Hudinji. Želi si, da bi dobil redno službo, najraje bi opravljal hišniška dela na kakšni šoli, da bi bil v bližini otrok, ki jih ima rad.