Tako je nekoč to grozno delo doletelo mene, čeprav sem bila še vedno zelo nežen otrok. Jokala sem, se skrivala, saj se mi je uboga žival zelo smilila. Nič ni pomagalo skrivanje in izmikanje, našel me je in prisilil, da sem to morala storiti. Nato me je, ko je prašiča razkosaval, poklical k sebi in mi pripravil učno uro. Govoril mi je, da žival vendar redimo zgolj zato, da mi preživimo, da imamo kaj jesti. Razložil mi je, kako neutemeljena je moja usmiljenost do prašiča, naj jo raje usmerim na ljudi, da bi se mi morali oni smiliti, družina in vsi, če bi morali biti lačni in ne bi imeli kaj jesti. Nato je nadaljeval naprej z razlago o zgradbi prašičevega telesa. Saj je vso anatomijo poznal. Prebral je obilico knjig pokojnega brata, ki je študiral veterino.