Maria ima dolge svetle lase in v prostem času, kadar ne študira španščine in se s prijatelji ne srečuje ob kozarcu brezalkoholnega piva, pazi otroke. Juliet skrbi okolje, zato se je včlanila v organizacijo Greenpeace. Obe sta stari enaindvajset let in se po mestu sprehajata v nesramno kratkih majčkah in s predrzno odprtimi očmi. Te dni so ju, skupaj z 2500 drugimi, starimi med dvanajst in petindvajset let, premerili, raziskali in opisali v redni Shellovi študiji o nemški mladini. Odrasli so presenečeni. »Današnja mladina ljubi razkošje, ne pozna manir in prezira avtoriteto. Upirajo se staršem, nočejo delati in ustrahujejo učitelje,« se je za glavo prijemal že Sokrat, ko je razmišljal o generaciji za svojo, za njim pa še nešteti starši, politiki in filozofi. Če bi sodili po strahovih starejših, bi se moral v človekovi zgodovini vsakih dvajset, trideset let zgoditi svetovni potop. Nemčija pa zdaj nejeverno ugotavlja, da je končno dobila mladino, kakršno so si želeli od vekomaj: zavedajočo se ne le svojih pravic, ampak tudi dolžnosti, pragmatično in idealistično hkrati, zadovoljno s seboj - in celo s svojim starši.