Ko je pred šestimi leti prvič prišel v Slovenijo, ga je najbolj očarala zelena narava. Prijetno ga je presenetilo, da ljudje upoštevajo prometne predpise, predvsem pa, da tako radi pomagajo sočloveku, ko ga bolje spoznajo. Seveda, ko stkejo pristne prijateljske vezi in nekoga sprejmejo za svojega. Kot pronicljiv analitik tako bolezenskih stanj kot dogajanj v okolju, kjer živi, opazi tudi manj pozitivne pojave. Odkrito pove, da se otroci na Kitajskem bolj marljivi kot v Sloveniji. Zlasti v šoli. »Še posebno tisti, ki se želijo vpisati na najboljše šole, se učijo neprekinjeno noč in dan, vzamejo si le čas za jesti in spati. Na univerze se lahko vpišejo samo najboljši! Boj za dobro službo se začne v zgodnjem otroštvu. Že Konfucij je učil, če končaš dobro šolo, si lahko postaviš zlato hišico,« pravi. »Moja šestindvajsetletna hčerka je študirala španščino, delala kot asistentka na univerzi v Nankijangu, zdaj pa v Avstraliji predčasno končuje specializacijo podiplomskega študija s področja računovodstva.«