Anjini najlepši trenutki v življenju so se zgodili ob Nasji, v jeseni, v tistih dneh, ko je preživela večino časa v župnišču. Ostajala je na kosilih in večerjah, ostajala je tudi dolgo v noč in večkrat kar prespala v župnišču. Nikoli nista mnogo govorili, kljub temu pa tišina ob Nasji ni bila moreča, to ni bila tišina domače hiše, tišina pokopališča, omar, stolov in sive preproge, tišina peska, to je bil molk zasanjanega čutenja, Nasjin molk, v katerem je počela vse, v katerem je odhajala in prihajala, raztreseno in nepredvidljivo. Enako lepi so bili tudi zaključki srečanj, v katerih je Nasja pristopila in okamenelo Anjo poljubila na uho ali na ustnice. Morda je - in upala je v to - spet kriva samo zima, da je tudi Nasja, kakor oče in vsi ostali, napol potopljena v zimsko spanje, je Anja upala v tistih dneh pred novim letom, ko so se Nasjini prihodi v župnišče usihali in ko sta med snidenji z očetom le nemo posedala v študijski sobi, vedno oblečena in vedno v tišini. Sploh sta v tistih tednih ogromno molčala, saj je Anja vedno znova prislanjala uho na vrata, na drugi strani pa je valovala tišina, in isto je čutila, ko je vstopila v študijsko sobo z okrepčilom na pladnju, z rezinami jabolčne pite in s čajem, ko je oče tiščal nos v svojo knjigo in je Nasja zrla v prazno, ja, Anja je upala in molila z vsem svojim bitjem, da je kriva samo zima, da jima vse redkeje polaga srebrni pladenj s čajem in pecivom na odejo, pod katero sta gola, vse redkejši so bili trenutki, v katerih je lahko opazovala Nasjine gole prsi, prekrasne prsi na vitkem životu, natanko tiste, ki jih je tolikokrat sanjala,