na Sorbonni: Oni slišijo, mi beremo.9 Domorodcem gre poslušanje, močna čustva, popolnost spoznavanja, nam ostanejo knjige, konceptualizacija predlogičnega, pisanje o divji mitologiji. Spet je treba začeti proces zapisovanja in opozarjanja na odtujitev, ki so jo prinesli pisni sistemi. »Primarna funkcija pisne komunikacije je, da olajša podjarmljenje«, trdi Lévi-Strauss10 v veliko veselje nekaterih marksističnih puritancev. Toda strukturalna analiza, ki je uporabljena v Mitologikah, hkrati predvideva enoglasnost bralcev vseh dežel, ko gre za določanje narave mita: »Mit vsak bralec na svetu razume kot mit.«11 Grki, ki so izumili strukturalno branje lastne mitologije, jamčijo za naš učeni pogled na mite divje misli; so poroki za pravilno rabo pisnih znakov za ljudstva, ki smo jim nekoč rekli »necivilizirana«, danes pa jih uvrščamo med ljudstva »brez pisave«.12 Pojavijo se paradoksne skupnosti, kjer se miti mislijo in med seboj govorijo, toda le od ene etnografske knjige do druge, v tišini študijske sobe, kjer nihče ne sme motiti antropologa pri delu. To so civilizacije, ki so bolj rešene pisave kot prikrajšane zanjo, kajti odsotnost pisnih znakov jim daje pozitivno vrednost: pri njihovi tradiciji opravlja »neke vrste uravnalno vlogo«. Tradicija, »ki mora ostati ustna«, pravijo.13 Toda odkod neki prihaja ta delitev, ki naj bi jo družba bralcev sankcionirala, če ne iz apriornosti izvirnega ustnega izročila? Kot da bi v jedru nekaterih civilizacij, kjer se je