"Pravi pobudnik, da je moj oče začel zbirati starine, je bil moj stari oče, ki je imel v Ljubljani zlatarsko in pasarsko delavnico. Za svoje delo je pogosto kot plačilo dobil kelihe, stare tudi po 400 let. Moj oče je imel že od otroštva velik smisel za slikarstvo in je to smer želel tudi študirati, veliko se je družil tudi z Ivano Kobilco in Ferdom Veselom, vendar mu je mama ta študij preprečila. Dobil je štipendijo za študij veterine na Dunaju, ki ga je tudi končal, a je vzporedno študiral tudi slikarstvo. Na Dunaju je spoznal, koliko bogatih ljudi zbira stare predmete in sprva je nekomu celo prodal nekaj starih očetovih kelihov, nato pa se je iz ljubezni do starin in umetnin tudi sam odločil, da bo predmete začel zbirati. V Kamnik je prišel leta 1889 in svoje stanovanje je začel opremljati s starinami. Večino teh predmetov je kupil pri okoliških kmetih in po graščinah, saj je kot edini živinozdravnik v tem okolišu dobro zaslužil, prav tako pa je imel vpogled v marsikatero hišo. Prav tako so mu ljudje nekaj predmetov tudi poklonili. Zbirka starin nikoli ni bila zastavljena kot muzej, temveč kot stanovanje, ki je bilo s temi predmeti opremljeno, in v katerem smo tudi živeli. 5. avgusta leta 1893 pa je oče na pobudo nekaterih Kamničanov svojo zbirko odprl javnosti, da so si jo lahko ogledali tudi obiskovalci mesta. Leta 1952 je oče umrl, po njegovi smrti je skrb za zbirko najprej prevzel brat Demeter, od leta 1980, ko sem se z upokojitvijo vrnil v Kamnik, pa jo vodim jaz, lastnika pa sva še vedno oba z bratom."