Kariero je začela v nevladni organizaciji, današnji zvezi prijateljev mladine. Nadaljevala je s poučevanjem v osnovni šoli, pozneje pa je delo nadgradila kot ravnateljica. Snov je posredovala tudi na vzgojiteljski šoli, od leta 1970 in do upokojitve pa je bila odgovorna za predšolsko vzgojo na zavodu za šolstvo. Leta 1992 se je s polno delovno dobo upokojila. »Počivala sem en mesec. Morala sem se privaditi na prehod pa tudi vse pospraviti. Potem sem začutila, da moram spet kaj početi.« Na pobudo prijateljice se je vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer še danes širi svoja obzorja v zgodovini in umetnostni zgodovini. »Naš program je poseben, predavanju sledi ekskurzija. Obiskujemo občasne razstave v Benetkah, Trstu, Celovcu, Zagrebu in na Dunaju.« Ko se je vnukinja odločila za študij španščine, se je iz radovednosti podala še v učenje tujega jezika. Zdaj ga posluša šesto leto. »Ko smo bili v Španiji, sem si nakupila knjižne vodnike njihovih večjih mest. Pred spanjem jih rada prebiram. Zdaj imam na nočni omarici Sevillo. Umetnostna zgodovina in španščina sta nekaj za mojo dušo,« pojasni vsestransko dejavna upokojenka, ki poleg srbohrvaščine, ki jo je narekoval nekdanji režim, tekoče govori še angleški in nemški jezik.