Tesnoba je verjetno čustveni dejavnik, ki najmočneje onemogoča učni proces. Povezujemo jo z negativnimi čustvi kot so nesproščenost, frustracija, dvom, zaskrbljenost in čustvena napetost (Arnold in Brown 1999: 8). Ker študije dokazujejo, da je učenje tujega jezika lahko zelo naporno in včasih razlog za nezadovoljstvo ali celo tesnobo (Stevick 1980, O’Malley in Chamot 1990, Oxford 1990, Arnold 1999), je namen tega prispevka raziskati čustveno plat učenja tujega jezika, tj. tesnobo in strah, ki ju povzroča razvijanje določene jezikovne zmožnosti pri slovenskih študentih. Youngova (v Oxford 1999: 61) razlaga, da je tesnoba pri učenju tujega jezika včasih negativno povezana samo z določeno zmožnostjo. Prikaže negativno korelacijo tesnobe z izvajanjem dejavnosti ustnega in pisnega sporočanja. Tudi mnoge druge raziskave kažejo na to, da je ustno sporočanje najpogosteje razlog za tesnobo (MacIntyre in Gardner 1994, Koch in Terrell v Oxford 2000, Arnold 2003), zato sem pričakovala, da bodo tudi slovenski študenti potrdili to predvidevanje. Večina anketirancev potrdi, da jim ustno sporočanje v španščini povzroča največ tesnobe in strahu tako v razredu (25 od 40 anketiranih, Prikaz 2, vprašanje 3) kot izven razreda v naravnih sporazumevalnih situacijah (22 od 40 anketiranih, Prikaz 2, vprašanje 4). Učenje tujega jezika se od učenja drugih predmetov razlikuje v tem, da je veliko bolj povezano z osebnostjo učenca, saj je jezik sestavni del osebnosti. Zmožnosti, v katerih se najbolj pokaže učenčeva osebnost sta ustno in pisno sporočanje. Z jezikom namreč »sporočamo drugim svojo identiteto« (Williams v Arnold 2003). Na vprašanje, ali se obnašanje študentov in s tem njihova identiteta spremeni, ko govorijo v tujem jeziku, jih je odgovorilo pritrdilno 35 % (Prikaz 3). Horwitz, Horwitzova in Copova (v Oxford 1999: 62) trdijo, da učenje tujih jezikov lahko ogroža učenčevo samozavest, ker ne razpolaga z enakimi sporazumevalnimi sredstvi kot v maternem jeziku, ker nima enake svobode pri izražanju, delanju napak in obnašanju. Izražati se pred drugimi v jeziku, ki ga ne obvladamo kot materni jezik, pomeni zavestno izpostavljanje in visoko mero ranljivosti. Poleg naštetih tveganj pa ustno sporočanje zahteva tudi hitro odzivanje in spontanost. Vse to dokazuje, da je ustno sporočanje zmožnost z največjim čustvenim tveganjem. Če bi bila tesnoba le rezultat zmanjšane jezikovne zmožnosti v tujem jeziku in ne tudi čustvenih dejavnikov, ki so vpleteni, kot na primer tveganje, da se nam posmehujejo, ko se izražamo v tujem jeziku, ustno sporočanje ne bi bilo tako tesno povezano z osebnostjo in najtežje dosegljivo med vsemi jezikovnimi zmožnostmi. Čustvene ovire, ki so prav tako povezane z učenjem tujega jezika, so tudi pomanjkanje motivacije in pozitivnega odnosa do učenja (Rodríguez Rodríguez 2004), kar ne bi smelo biti težava pri slovenskih študentih, ki so sami izbrali študij španščine in zato pri njih pričakujemo visoko motivacijo in pozitivno naravnanost do študija. Včasih pa čustvene težave niso povezane niti z učenčevo zmožnostjo niti z motivacijo, ampak so rezultat čustvenih blokad, ki lahko nastopijo v določenih sporazumevalnih situacijah v tujem ali maternem jeziku (González v Rodríguez Rodríguez 2004). Krashen (1985) v svoji hipotezi o čustvenem filtru navaja, da znižan ali zvišan filter spodbudi ali oteži učenje. Arnoldova in Brown (1999: 9) povzemata po Eysencku (1979), ki razlaga, kako tesnoba zmanjšuje učenčevo zmogljivost, kar posledično vodi v še večjo zaskrbljenost, ki učencu jemlje energijo, ki bi jo moral usmeriti v učenje.