Izobraževanje in izpopolnjevanje . Zakonodaja in možnosti na tem področju se razlikujejo med državami članicami EU pa tudi znotraj njih (pokrajine, zvezne dežele, grofije, druge upravne enote). Ne glede na pomembno vlogo znanja na pragu 21. stoletja nimajo vsi zaposleni na stari celini možnosti izobraževanja in izpopolnjevanja na časovni (in finančni) konto delodajalca oziroma lastnika. Tudi v visoko razviti, tehnološko napredni in k znanosti usmerjeni Nemčiji ne. Kdaj in koliko prostih dni lahko za posamezno izobraževanje (izpopolnjevanje, študij) pričakujejo zaposleni, je odvisno najprej od podjetja samega pa tudi od panoge zaposlitve in od deželnih vlad, ki predpisujejo smernice in določajo, katere oblike, vrste, načini in področja izobraževanja so povezani s plačanim študijskim dopustom. Poleg strokovnega in političnega (družbeno koristnega in potrebnega) izobraževanja lahko zaposleni v nekaterih zveznih deželah (upravnih enotah) dobi študijski dopust tudi za izboljšanje in poglabljanje splošne izobrazbe in razgledanosti (prodajalec se odloči za študij španščine, komercialist za psihologijo, turistični delavec za zgodovino ipd.). Najpomembnejšo, zadnjo in ključno besedo pa ima seveda delodajalec, ki mora dati soglasje k študijskemu dopustu v vsakem posameznem primeru. Pomembno je, da kandidat za izobraževanje pravočasno odda svojo vlogo, saj predstojniki, lastniki in kadroviki odobravajo zadeve v skladu s tradicionalnim »administrativnim ritmom« in običajno niso pripravljeni hiteti s svojo odločitvijo samo zato, ker se izobraževanje »že začenja«. V takih primerih se zlasti v bolj birokratskih državah (Avstrija, Nemčija, Švica) nemalokrat zgodi, da zadevo (ki bi jo sicer potrdili) brezkompromisno zavrnejo. Po vsej Nemčiji pa tudi v drugih državah EU ponujajo podjetja (inštitucije, zavodi in organizacije) svojim zaposlenim brezplačno interno izobraževanje ob delu oziroma med delom (z lastnimi ali zunanjimi strokovnjaki in predavatelji) v okviru rednega (ali dodatnega, podaljšanega) delovnega časa. Udeležbo na tovrstnem izpopolnjevanju, ki je pogosto obvezna, pa morajo prav tako odobriti in potrditi predstojniki (vodje sektorja, oddelka, službe). Dodatno izobraževanje lahko plačajo država (ministrstvo za delo, šolstvo, znanost in tehnologijo), zavodi za zaposlovanje, javne izobraževalne ustanove ali podjetja sama. Stroške pomembnih, dragih, zahtevnih in dolgotrajnih izobraževanj podjetja v primeru predčasne prekinitve delovnega razmerja (na pobudo zaposlenega) običajno od udeleženca izterjajo.