V sebi kot otrok nisem čutila klica, ki bi me pripeljal na pot, na kateri sem. Zase sem imela drugačne načrte: želela sem končati študij ekonomije in študij španščine na Filozofski fakulteti in oditi v Južno Ameriko, kjer bi delala kot dopisnica za ekonomsko področje (smeh). Toda moj študij na obeh fakultetah se je hitro končal, saj sem že delala na radiu in kar hitro tudi na televiziji od tam naprej je šlo samo. Vpisala sem novinarstvo in ga skoraj končala. No, sem pa hvaležna sama sebi in staršem takrat, na začetku poti, še nisem imela dvajset let da sem sledila poti, ki se mi je odprla; da se nisem vdala vzorcem in odšla v službo, ki traja osem ur; da sem bila tako svobodna v duhu, da sem si dovolila imeti službo, ki je za večino ljudi nenormalna, čudna.