Metropolitu Mihailu, ki ima svojo rezidenco v navadni stanovanjski hiši na robu Cetinja, sledi vse več Črnogorcev. Njegova pisarna je skromnejša od študentske sobe. Pri svojih devetinšestdesetih je v zgledni kondiciji. »Kot otrok v šoli nisem bil najmočnejši, a sem bil najhitrejši,« se je hudomušno pohvalil, ko sem ga vprašal, ali kaj telovadi. Za Črnogorce pravi, da ceremonialno niso preveč verni, imajo pa globoko predstavo o bogu. Pronicljiv pogled in strumna drža pričata o njegovi odločnosti, da samostojna črnogorska cerkev svoj sedež nekega dne preseli v cetinjski samostan, simbol črnogorske državnosti.