Po zmagi na kvalifikacijah v Kočevju v aprilu, ki so vodile na gasilsko olimpijado, se je začelo trimesečno obdobje vsakodnevnih kondicijskih in tehničnih treningov le z enim ciljem – biti kar najbolje pripravljene ter na olimpijski tekmi dati vse od sebe. Dnevi so hitro minevali, s tem pa vse bliže dan odhoda 150-članske slovenske reprezentance. Še zadnji pozdravi z lepi željami so odmevali v naših glavah, ko smo z avtobusom potovali skozi Avstrijo in v nedeljo dopoldne prispeli do težko pričakovane Ostrave, ki je za en teden postala naš novi dom. Po opravljenem akreditiranju je sledila namestitev v študentskih sobah tehnične univerze, ki so bile za marsikoga skoraj premajhne za vso prtljago in opremo. Ponedeljek se je začel že zgodaj zjutraj, tako kot vsi preostali dnevi. Jutranja telovadba nas je dodobra prebudila, k čemur je dodal še obilni zajtrk, češki organizatorji so se glede hrane res dobro potrudili. Presenečali so le s pekočo papriko in sladko solato, ampak lačni zaradi vseh napornih treningov nas tudi to ni pozneje več presenečalo in je na koncu končalo v naših želodcih. Na vsakorojstnega ob slastnih tortah in šampanjcu iz plastenke z nazivom »Dobra voda« še dodatno dvigalo pozitivno vzdušje v ekipi. Sredin interni trening smo še vedno izvajale v okrnjeni zasedbi, popoldne pa okupirale kopalnice in ogledala, saj se je bilo treba kar najlepše urediti za slovesen začetek olimpijskih iger. V množici gasilcev in gasilk v svečanih uniformah iz vse Evrope, celo predstavniki Japonske so bili med nami, ter prižigom olimpijskega ognja občutiš, kaj pomeni biti del reprezentance, ki ponosno zastopa barve naše Slovenije. Polni vtisov utripa olimpijade smo utrujeni zaspali, počasi pa že odštevali ure do usodnega nastopa. V slovenskem taboru je bilo že v četrtek veselo, naslov prvakinj so osvojile mladinke iz Zbilj, uspeh s četrtim mestom so dopolnili še mladinci iz Rečice. Med tem časom pa je bila tudi naša ekipa v celotni postavi in na treningu se je pokazala naša odlična pripravljenost. Še bolj vesele pa smo bile v petek srečanja z našimi navijači, okrog 70 jih je bilo, s katerimi smo že skupaj glasno navijale za naše člane A, med katerimi je ekipa Krke zasedla vrhunsko so nam povedali, da je to tudi novi olimpijski rekord v naši kategoriji. Težko je bilo zadrževati vse veselje, navdušenje in adrenalin ob vsej bučni podpori navijačev, vendar nas je čakala še štafeta z ovirami. Vedele smo, da smo že blizu medalje, če bomo še to izvedle brez napak. Kaplje dežja so nas spremljale na štafeti, a kljub temu smo tekle najhitrejšo štafeto izmed vseh 22 ekip, Irenin skok skozi rov pa je bil le pika na i. Začele so kapljati tudi solze sreče, pozneje pa so kar lile v potokih. Občutek, ko veš, da si olimpijski prvak in je pred teboj 700 slovenskih navijačev ter celotna slovenska reprezentanca, ki so držali pesti, trepetali z nami in navdušeno navijali, je res nepopisen in nepozaben. Ob uspehu še preostalih ekip – Šmartno na Pohorju, Begunje, Ško a vas, Impol je bilo vzdušje še toliko večje. En teden smo preživeli skupaj, vzpodbujali in navijali smo drug za drugega, zato je bil tudi uspeh posamezne ekipe uspeh vseh nas. V večernih urah je sledila še uradna podelitev medalj in še zadnji mimohod vseh nastopajočih ekip, kar krepko čez 200 nas je bilo, in gasilski ogenj 14. olimpijade je ugasnil. Še zadnja