Igor Bavčar ima tudi nekaj zasebnega življenja, ki ga nadvse uspešno skriva. Veliko sorodnikov na Vipavskem. Na prvem mestu ščiti soprogo (zdravnico) in hčerko (študentko veterine). Tudi svoje lepe brunarice pod Snežnikom, kjer se srečuje z medvedi, ne pokaže vsakomur. Sprošča se z muharjenjem. Po devet ur lovi v mrzli vodi in čaka na ribe, ki jih potem spušča nazaj v vodo. Rad se postavi s tem, da »on« (v resnici je to še skupina Istrabenz) donira (ali sponzorira) več kot dva milijona evrov letno za dolgo vrsto dejavnosti. Vse raje uporablja tujke. Zase pravi, da je »fulltimer« (ob 7.15 gre iz Ljubljane v službo, zvečer je doma po 21. uri), letno prevozi sto tisoč kilometrov in mu zadostuje pet ur spanja. Na leto porabi le dva tedna dopusta. Pravi, da je »linker« (uspe mu povezati tudi nasprotujoče si ljudi), »plejer« (igralec), da imajo »core business«, »free flow«, »That's the name of the game« (Tako se temu pravi). »Okoli sebe zbiram ljudi, ki so bistveno boljši od mene na mnogih področjih in imajo svoje mnenje. Ne nagrajujem tistih, ki ugibajo, kaj jaz mislim. Takih ne rabim.« Drugače od mnogih si upa javno povedati, da bi povezava Luke Koper z Nemškimi železnicami prinesla Sloveniji povsem drugačno strateško pozicijo in izjemno priložnost. In ga veseli, da je v vladi nastal nekakšen pritisk, ki pomaga premikati stvari v slovenskem gospodarstvu.