Polona Lovšin prihaja iz Ribnice, kraja, ki se je v našo zavest zapisal tako po suhi robi kot po krajevno obarvanih, samoironičnih šalah. Do svojega šestindvajsetega leta je počela marsikaj zanimivega, kreativnega, povezanega z umetnostjo. V leru, filmu, ki je presegel številko 54.000 gledalcev, je zaigrala študentko španščine. Pripravila je razstave Izbor iz ribniške likovne zbirke I, II, II, pisala kritike in vpisala podiplomski študij na Institutum studiorum humanitatis. »V življenju sem imela srečo, da sem že zgodaj spoznala ljudi, od katerih sem se lahko veliko naučila. Kreativnost in željo po spoznavanju samega sebe mi je v najstniških letih vzpodbujala Vesna Horžen v gledališki skupini, na mojo pot so vplivali še Stane Klun iz galerije Miklova hiša, podjetnik Janez Škrabec, kustosinja Adela Železnik iz Moderne galerije, pa še kdo, ki ga zdaj ne bom omenila in mu napravila krivico ,« pravi. Na vprašanje, ali sebe vidi kot kritičarko ali igralko, odgovori odločno: » Sem umetnostna zgodovinarka. K filmu me je pripeljalo naključje.«