Previdno, počasi stopam po zlizanih stopnicah, nekje ob meni poskoči plastenka oranžade, ki jo navzdol zažene jezni ali objestni poškropljenec. Ne dvignem pogleda, spuščam se v sivkasto temo, pazim, da lovim ritem kamnitih valov. Stopim čez kovinsko rešetko z razmaknjenimi, odtrganimi ali v globino zavihanimi kovinskimi rebri, po hrapavem, neobdelanem betonu grem v vedno gostejši mrak. Tam, kjer bi morale biti luči, štrlijo iz sten živčni končiči električnih žic. Slišim mrmranje glasov, monotono spodrsavanje sičnikov in šumnikov, vendar nikogar ne vidim. Grem ob robu, s prsti drsam po steni in stopam naprej, oči se počasi navajajo na komaj prehodno sivkasto temo, vidim, kako se nekje na sredini prostor razširi za dva stranska zatrepa. Glasovi postajajo vedno glasnejši, razločim gmoto treh ali štirih teles, ki s hrbtom proti meni čepijo skriti v kotu okrog ne vem česa in dvigujejo roke v zrak. Šele ko sem povsem blizu, vidim, da se grejejo ob starem sodu, iz katerega prihajajo bledikasti, rdečkasti odsevi žerjavice. Obmolknejo, ko me slišijo za seboj, otrpnejo v mulastem, vztrajnem sozvočju s toploto zarjavele pločevine, le nekdo se počasi ozre proti meni, da vidim razpotegnjeno pego pepelnatega obraza in črno zatrdlino ustne votline brez zob. Pokimam mu v pozdrav, za nekaj trenutkov se zaustavim, poskušam najti stik z njegovim pogledom; v časopisih sem prebral, da so zadnje dni iz Moskve nagnali na stotine in tisoče potepuhov, majhnih tatičev in nekaj kriminalcev nižjega ranga, vseh tistih, ki bi lahko skazili slavje. Policija, zamrmram z nekakšno rusko intonacijo in pokažem proti izhodu, vendar nihče ne potrebuje moje opozorilne solidarnosti in najbrž nihče tudi ne ve, kaj hočem, moški prime lesen štrcelj odlomljene veje in z njim zamahne proti meni, nemočno, razpadajoče, klavrno, toliko da oprasne mreno sivkastega mraka. Obrnem se stran, grem naprej, za sabo slišim grgrajoče, brezzobo krohotanje, gobasto razpokanino razpadajoče duše, razbite usedline človeškega glasu. Kmalu je pred mano več svetlobe, še par korakov in sem na drugi strani, po stopnicah prihajam v mlečnato sivino moskovskega neba, med pisana oblačila, ki z roba ograje poganjajo v zrak.