S tem pa bi postali solastniki filma. Ustvarjalcem bi omogočili, da ga spodobno končajo, in po vsej verjetnosti bi zablestel na letošnjem berlinskem filmskem festivalu. Ko je namreč isto skromno delovno gradivo filma, ki so ga gledali naši filmski veljaki v Kinoteki, videl direktor berlinskega festivala (letos petdeseti po vrsti) Werner Gondolf, ga je takoj uvrstil v program, menda ne zgolj zato ker se je pokojni Pavlović ob vrsti mednarodnih priznanj že ponašal z zlatim in srebrnim medvedom, slovečima nagradama tega festivala. Tudi selektor festivala Hans Joachim Schlegel je naprej obljubil, da bo film ne le sprejel, ampak ga bo osebno pospremil, če bo seveda obdelan do konca. Za to pa bi moral sklad primakniti tistih 27 milijonov. V upravnem odboru so menili, da je vredno, da je Pavlović med drugim posnel tako znane slovenske filme, kot so Ko bom mrtev in bel, Rdeče klasje in na svidenje v naslednji vojni. Torej je bil res "naš" režiser, pa še njegov zadnji film toliko obeta, oziroma je obetal, dokler niso po vseh lepih besedah glasovali. Sodelovanje pri tem filmu je propadlo s štirimi glasovi proti trem. Nekdo je pomodroval, da film ni iz našega filmskega programa, drugi, da je preveč žalosten, tretji pa se je vprašal, kaj mi sploh imamo s srbskim filmom.