Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) kot solastnica ene nerazdelne polovice enostanovanjske hiše v ... št. ..., C. Vztraja pri pritožbi in pri zahtevi za izločitev župana. Tožeči stranki in njenemu možu kot solastnikoma nepremičnine je bila turistična taksa odmerjena v ločenih postopkih in brez udeležbe drugega od solastnikov. Ločeno je o vloženih pritožbah odločil tudi organ druge stopnje, ne da bi svojo odločitev, da postopkov ne združi, pravno utemeljil. O zahtevku za izločitev Župana in Občinskega sveta iz odločanja v pritožbenem postopku ni bilo odločeno. Odločeno tudi ni bilo o predlogu za združitev pritožbenih postopkov enotno obravnavanje. Čeprav je bila pritožba naslovljena na Ministrstvo za gospodarstvo, je o njej odločil Župan občine, ki za odločanje o pritožbi ni pristojen. V zvezi z zahtevo za izločitev tožena stranka ni postopala skladno z določbami ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sicer pa je tožeča stranka izločitveni zahtevek vložila zgolj zato, ker jo je tožena stranka k temu navedla z napačnim pravnim poukom. Z zahtevo je dejansko uveljavljala stvarno nepristojnost Župana za odločanje o pritožbi v zadevi, ki ne sodi v izvirno pristojnost občine. Bistvena kršitev pravil postopka je podana tudi zato, ker Občina z ustrezno objavo ni poskrbela, da bi bila tožeča stranka seznanjena s pooblastili odločujočih občinskih uradnih oseb, njihovo usposobljenostjo glede predpisane izobrazbe in strokovnega izpita (319. člen ZUP v zvezi z 31. členom istega zakona). V prvostopni odločbi pa urada oseba, ki je vodila postopek, sploh ni navedena. Tožeča stranka zato upravičeno sklepa, da je lahko oba postopka vodila ista uradna oseba, vsekakor pa nekdo, ki ne obvlada ZUP. Bistveno kršitev pravil postopka (44. in 49. člen ZUP) predstavlja tudi ločeno obravnavanje in odločanje o obveznosti tožeče stranke in njenega moža, ko gre za obveznosti, vezane na solastno nepremičnino. Pritožbeni organ to v svoji odločbi sicer ugotavlja, vendar zmotno zaključi, da kršitev na odmero takse ne vpliva. Obrazložitev in izrek odločba sta si zato v nasprotju, odločba pa je tudi sicer netransparentna glede dejanskega statusa strank, glede dejanske točne površine objekta, glede dejanskega števila postelj, pa tudi v pogledu uporabe prava – kriterijev za določitev števila točk, brezplačnega nudenja turističnih storitev. Zato je ni mogoče preizkusiti. Napačen je tudi njen pravni pouk z navedbo Župana kot pritožbenega organa. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka ni lastnica nepremičnine s površino v razponu 30 do 60 m2. Tožeča stranka je skupaj s svojim možem solastnica do nerazdelne ene polovice enostanovanjske hiše na parceli št. ..., vl. št. ... k.o. D. v površini 90 m2, od tega 60 m2 koristne stanovanjske površine. Skupaj z možem torej nimata domnevnih 8 postelj, ampak dejansko samo 4, izključno za lastno uporabo. Sta enotna sospornika, njuna izterjava pa je solidarna. Odločitev temelji na napačni uporabi ZSRT. Po določbah ZSRT taksa za lastnike hiš ni zakonska obveza, kot to zmotno navaja tožena stranka. Gre za fakultativno pravico tožene stranke, ki pa mora biti določena z objektivnimi kriteriji in kot protivrednost točno določenih brezplačnih turističnih uslug, ki jih turistom nudi po 21. členu ZSRT. Pavšalna turistična taksa zato ne more biti davek na domnevno nezasedene postelje v lastnih hišah, lahko je zgolj pristojbina za konkretno opravljeno turistično storitev. Teh pa tožeča stranka v B. ni deležna. Stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni diskriminirana, ne drži, saj diskriminacijo predstavlja prav fakultativnost uvedbe tovrstne takse. Tožeča stranka mora biti obravnavana enako z vsemi lastniki nepremičnin v Občini, glavarina, ki jo plačujemo vsi državljani ni opravičilo za različno obravnavanje, enako pa mora biti obravnavana tudi z lastniki nepremičnin na območju občin, ki tovrstne takse niso ali niso mogle uvesti. Tožeča stranka se lahko obravnava samo kot lastnik ali kot turist, oboje ni možno. Odmera je neupravičena tudi, ker temelji na OTTOB, ki z določbami ZSTR ni bil usklajen v predpisanem roku. Rok je prekluziven in zamuda pomeni, da se tožena stranka za uvedbo takse ni odločila. V postopku so bile tožeči stranki kršene ustavne človekove pravice, zato njihovo varstvo uveljavlja v upravnem sporu. Sodišče naj v postopku polne jurisdikcije na glavni obravnavi ugotovi kršitev človekovih pravic ter sprejme ustrezno odločitev za njihovo odpravo. Določbe ZSRT in OTTOB glede pavšalne turistične takse so neustavne. V predhodno izpeljanem pripravljalnem postopku pred Ustavnim sodiščem, ki je bil zaradi spremembe Zakona o ustavnem sodišču prekinjen s sklepom št. U-I-342/05-19 z dne 17. 1. 2008, je pobudo zaradi diskriminatornosti in netransparentnosti ZSRT že podprla Vlada RS z mnenjem št. 05001.13/2007/6 z dne 15. 3. 2007. Navedeno bi po mnenju tožeče stranke narekovalo prekinitev upravnega spora in odstop tožbi priložene pobude v presojo ustavnosti Ustavnemu sodišču. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, z zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.