Sašo Bertoncelj bi se verjetno kar težko odločil, ali je domača tekma na seznamu njegovih najljubših prizorišč ali mogoče nasprotno. V Mariboru je namreč leta 2005 dosegel svojo prvo uvrstitev v finale svetovnega pokala, v naslednji sezoni še svojo drugo (mimogrede, to ga je še kar nekaj časa »teplo«, češ da lahko le doma doseže dober rezultat, dokler ni tudi v tujini dosegel nekaj odmevnih uvrstitev), odkar tekma šteje za svetovni pokal, je bil vsakič med osmerico. A tu nastopi temnejša plat: v finalu namreč vedno naredi napako in nič drugače ni bilo niti včeraj, ko je dosedanjim uvrstitvam na 4., 6. in 7. mesto pripisal še »petico«. Za padec z orodja ni bila kriva poškodba levega zapestja, ampak mu je preprosto zdrsnila roka. »Ne morem verjeti, da se mi je to pripetilo, še posebno ker bi prvino tik pred tem težko izvedel bolje. Mogoče je nekoliko krivo tudi manjše število ponovitev sestave v zadnjem času. Res je, da sem bil zadovoljen že s tem, da sem se uvrstil v finale, a vseeno prav škoda za tole,« je razočarano zmajeval z glavo Bertoncelj, ki je s padcem izgubil 0,8 točke, brez njega pa bi lahko segel vse do 2. mesta, medtem ko je bil na prvem nedosegljiv Kitajec Hongtao Zhang. »Ne vem, kaj se dogaja s finali tu. Nobenega pritiska nikoli ne čutim, sproščen sem, dobro se počutim. Res ne razumem,« je še dodal Gorenjec, ki bo imel v prihodnje na Štajerskem gotovo še dovolj priložnosti za poravnavo računov.