Podjetje, v katerem se je bil zaposlil mladi inženir, je morda že bilo high-tech, tedanja ameriška družba pa gotovo še ne. Od začetka množične proizvodnje avtomobilov je minilo komaj 10 let in osnovno transportno sredstvo so bile še vedno konjske vprege. Samo New York je imel 70.000 konj in mesto se je dušilo zaradi njihovih iztrebkov in poginulih živali. (Fermijev račun, o katerem je bil govor v ŽIT 2007/12, str. 12, nam pove, da pri tolikšnem številu konj na leto pogine povprečno 7000 živali.) Čas za nekaj čistejšega in manj muhastega od konja je očitno dozorel. Kettering je v svojem laboratoriju razvijal majhen motor na kerozin, ki bi lahko poganjal električni generator, traktor ali celo avtomobil, vendar je motor obupno klenkal. In šef je svojemu novemu sodelavcu naročil, naj odpravi to pomanjkljivost. Strojnik Midgley je natanko vedel, kje začeti: če hoče klenkanje odpraviti, mora vedeti vsaj to, kaj klenkanje motorja sploh je. V cilinder motorja je vgradil majhno kvarčno okence in skozenj fotografiral potek eksplozije v cilindru. Takoj mu je postalo jasno, kaj se dogaja v motorju: po vžigu mešanice goriva in zraka se plamen v cilindru kot nekakšna ognjena stena giblje od mesta vžiga, torej svečice, proti batu. Včasih pa se plin pred ognjeno steno tako močno segreje in njegov pritisk tako zelo naraste, da ves eksplodira naenkrat. In takšna eksplozija, ki v motorju nastane ob nepravem času, je klenkanje. V najboljšem primeru klenkanje le zmanjša učinkovitost motorja, v najslabšem pa ga eksplozija uniči. Midgley je bil prepričan, da bo klenkanje motorja odpravil, če bo nekako upočasnil gorenje in eksplozijo goriva v cilindru. Da je hitrost zgorevanja gorivnih plinov v motorju mogoče spreminjati, je bilo očitno: niso namreč prav vse vrste bencinov povzročale klenkanja. Takšen je bil npr. bencin iz kalifornijske ali bornejske nafte, ki pa za letalsko rabo vseeno ni bil dovolj dober. In potem je Midgley odkril mešanico, ki se je dobro obnesla v zraku: bencin z znatnim dodatkom toluena in benzena (obojega skupaj kakih 30 %). Nekoliko cenejša mešanica bencina in etilnega alkohola, ki tudi prepreči klenkanje, se ni obnesla iz drugačnih razlogov: v mešanico bencina in alkohola je prav lahko primešati še vodo. Slednja seveda ni gorivo in zato več kot le opazno zmanjša kalorično vrednost mešanice. Še več, voda v motorju povzroča korozijo, v njej uspevajo bakterije in podobno, kar vse motor hitro pokvari. Danes bralcu ni težko pojasniti, v čem je razlika med vsemi temi gorivi: ceneni ameriški bencin je imel oktansko število 50, dražji kalifornijski 75 in letalska mešanica 100.