Prva svetovna vojna ni potrebovala atomskega orožja, da je iz sveta okoli Soče naredila popolno razsulo, uničila ljudem domove in vse, od česar so živeli. Do tal porušene so bile tudi vasi v spodnjem delu Vipavske doline in ko so se njihovi prebivalci, ko je bilo leta 1918 klanje končano, vračali iz begunstva na Štajerskem ali drugje, niso potrebovali pohištva, saj so ostali brez hiš, v katere bi ga lahko razvrstili. Mnogim ni bilo do tega, da bi vnovič zopet poskusili doma, popokali so, kar so imeli, največkrat le tisto, kar so nosili na sebi, in se pobrali v tujino, v severno Ameriko, v Argentino, Belgijo, Francijo. Ko je čez štiri leta Mussolini korakal na Rim in iz njega napravil središče novega, čeprav nesojenega imperija, je bil poleg posledic vojne v teh krajih še fašizem tisti, ki je gnal ljudi od doma. Dorica Makuc piše, kako uradne statistike govorijo, da je bilo število izseljencev iz Julijske krajine po prvi svetovni vojni redno višje od jugoslovanskega dela Slovenije. Izseljevanje so usmerjali ekonomski in politični razlogi. Tisti, ki so ostali, so od bank najemali posojila, da so si obnavljali domove. Ampak vojni je sledila kriza, dela ni bilo, še manj denarja in upniki so grozili z rubežem.