Primorska je znana po velikem številu izseljencev. Med njimi je bilo šest mojih sorodnikov: odšli so trije mamini in trije očetovi strici. Rojstno vas in domače so videli poslednjič na dan odhoda. Vendar so stike ves čas vzdrževali prek pisem. Pošiljali so fotografije in na obiske so prihajali njihovi potomci. Prek njih so se uresničevale želje videti vsaj še kdaj domačo vas in domače. V družini se je veliko govorilo o njih. Bili so pogosto navzoči v vsakdanjih pogovorih. V času srednje šole je pri meni dozorela ideja o raziskovalni nalogi na temo izseljevanje iz Lozic med 1. in 2. svetovno vojno. Sestavila sem seznam takrat izseljenih, raziskala vzroke odhoda in na kratko opisala njihovo življenje na tujem. Pri tem so mi pomagali predvsem ustni viri, ki so mi jih posredovali starejši sovaščani. Dobila sem tudi neobjavljene zapise loziškega izseljenca, ki se je izselil leta 1928. Konec maja letos je kulturno društvo Zdravljica iz Lozic izvedlo pohod v Trst, s katerim so se udeleženci med drugim spomnili vseh naših prednikov, ki so odhajali v Trst prodajat svoje pridelke, in vseh tistih, ki jim je bil Trst odskočna deska v »boljše« življenje, izseljencev torej. Povabilu, da bi vsebinsko obogatila pohod, sem se z veseljem odzvala ter svojo raziskovalno nalogo o izseljencih primerno nadgradila in primerno prilagodila. Svoj prispevek k zgodovini izseljevanja iz Lozic sem julija letos predstavila tudi na tradicionalnem taboru Izseljenskega društva Slovenija v svetu, ki je potekal v Velikih Laščah.