Ker je šlo za italijanske državljane in torej uradno za italijanske izseljence, se pri primorski emigraciji v Argentini (a tudi v drugih priseljenskih državah) odpirajo tudi zanimiva vprašanja o odnosih tako oblasti držav priseljevanja kot italijanske ter jugoslovanske države do teh skupnosti. Kako so na primer ravnala italijanska uradna predstavništva in kakšno politiko so vodile italijanske patronatske službe v tujini in predvsem organi za fašizacijo italijanskega izseljenstva do teh svojih državljanov, ki niso skrivali ne svojega antifašizma ne svoje projugoslovanske usmerjenosti? Iz seznamov Centralnega političnega kataloga (Casellario politico centrale), v katerem so na italijanskem notranjem ministrstvu zbirali dosjeje političnih nasprotnikov, je razbrati, da so italijanski informacijski in policijski organi pozorno spremljali delovanje primorskih in istrskih emigrantov v tujini. Italiji tudi ni bilo vseeno, v katere države so se slovenski in hrvaški izseljenci namenili, saj na primer v Argentini njihovo politično delovanje nikdar ne bi moglo doseči take odmevnosti kot v Jugoslaviji, poleg tega da jih je bilo lažje držati "pod kontrolo". To potrjujejo tudi primeri deportacij nekaterih primorskih komunističnih aktivistov, ki jih je Argentina izgnala in jih vrnila Italiji, kjer so končali v konfinaciji (Trebče, 1966, 5-6; Koren, 1979, 20). Državljanski oziroma manjšinski status te emigracije odpira tudi zapletene in težko rešljive probleme tehničnega značaja, začenši od ugotavljanja števila izseljencev, glede na njihovo narodno anonimnost tako v italijanskih selitvenih statistikah kot v statistikah priseljenskih držav. Nemalo pa je vplival tudi na nadaljnje življenjske izbire izseljencev, kot je razvidno iz sledečega primera, ki nas hkrati opozarja na pomen poznavanja osebnih zgodb in sploh raziskovanja z metodami ustne zgodovine za globlje razumevanje te naše emigracije.