Že bežen pregled nekaterih tujih leksikonov in enciklopedij kaže, da zadeve okoli definiranja materinščine niso kdo ve kako jasne, še manj celostne. Zdi se, da večji narodi problemu materinščine tudi ne namenjajo kdo ve koliko pozornosti, ker jim nemara to ni potrebno. No, resnici na ljubo, tudi v najnovejši tovrstni slovenski literaturi, ki očitno, največkrat (pre)očitno posnema tuje zglede, ni bolje. V Velikem splošnem leksikonu iz let 199798 pojmov materinščina oziroma materni jezik nisem našel, Enciklopedija Slovenije pa materinščino uporablja le kot pojem v geselskem članku Jeziki na Slovenskem, kjer je rečeno, da je slovenščino ob štetju prebivalstva 1981. priznalo kot materinščino 1,712.445 popisanih, in še, da je slovenščina materni jezik tudi zamejcem v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, čemur bi bilo treba dodati: in neugotovljenemu številu izseljencev in zdomcev. Materinščine kot gesla torej tudi v Enciklopediji Slovenije ni, pa daje prostor številnim, v nacionalnem smislu povsem nepomembnim rečem. Zakaj tako, je več kot umestno vprašanje. Novejše slovensko jezikoslovno pisanje pa največkrat govori kar o posameznikovem prvem jeziku, kar je s svojo logično, pomensko nevtralnostjo sicer razumljivo, ne vem pa , ali je spričo razsežnosti, ki jih pokriva pojem materinščina, tudi sprejemljivo.