Iščejo? Pred mnogimi leti je Ervin Hladnik Milharčič v svoji kolumni v Stopu ugotovil, da je »državo sredi najhujše zime spet presenetil sneg«. Evropske države so začele beležiti povečevanje števila imigrantov v začetku osemdesetih. Po padcu železne zavese se je problem azilantov in migrantov najizraziteje pokazal v Nemčiji, ki je že prešla tudi faze z najhujšimi rasističnimi izpadi in žrtvami. Po letu 1990 je tako imenovana Zahodna Evropa postala eden največjih imigracijskih prostorov na svetu in beležila skokovito rast števila imigrantov iz Afrike in Azije. Sredi devetdesetih se je za mediteransko območje Evrope prijel naziv evropski Rio Grande. Po podatkih evropskega sveta za begunce in izgnance (European Council on Refugees and Exiles, ECRE) se je od leta 1998 do 1999 število prosilcev za azil v povprečju v Evropi povečalo za več kot 18 odstotkov. V tem času ga je šestim državam uspelo za nekoliko zmanjšati (Nemčija, Nizozemska, Švedska, Poljska, Grčija, Portugalska). Vse ostale beležijo poraste, enega najvišjih v odstotkih tudi Slovenija. Na začetku tretjega tisočletja po Human Rights Watch ni praktično niti ene države na svetu, ki bi ostala zunaj globalne begunske krize. Približno 14 milijonov ljudi živi kot begunci, ki so bili zaradi vojn, lokalnih spopadov, preganjanj in kratenja človekovih pravic prisiljeni prečkati meje, še najmanj enkrat toliko pa jih živi kot begunci znotraj meja matičnih držav.